V okviru projekta EPAS je Prva gimnazija Maribor izdala publikacijo – didaktični pripomoček za predšolske otroke z naslovom Z Eurokom spoznavam EU. Njihova šola namreč že vrsto let zelo uspešno sodeluje z okoliškimi vrtci v najrazličnejših nacionalnih in mednarodnih medgeneracijskih projektih (eTwinning, Beremo skupaj …). Slikanica je zasnovana s posebno skrbjo in poudarkom na prilagoditvi in izboru vsebin, ki bodo primerno nagovorile vrtčevske otroke. Avtorica ilustracij je dijakinja Aleksandra Mohorko, mentorici pa profesorici Sanja Šabeder Jaušovec in Metka Kostanjevec. Finančno jim je pri izdaji slikanice pomagala evropska poslanka Irena Joveva, ki je skupaj s profesorji in dijaki Prve gimnazije Maribor tudi obiskala naš vrtec Borisa Pečeta in omenjeno slikanico otrokom tudi podarila. Na ta dan je prav tako potekal pogovor med evropsko poslanko Ireno Jovevo ter otroci naše skupine. V igralnici smo pripravili didaktični kotiček na temo, stole smo postavili v krog in igralnica se je v hipu spremenila v pravi mali »parlament«. Evropska poslanka se je z otroki pogovarjala ter jim zastavljala vprašanja, ki so se navezovala na slikanico Z Evrokom spoznavam EU, med drugim: »Koliko držav je povezanih v Evropsko unijo? Ali poznate katero od teh? Ali ste v katero od teh že potovali? Kakšna je prednost potovanja v EU npr. prehajanje čez mejo (če gremo k sorodnikom, delat ali če gremo na morje …)? S katerim denarjem lahko plačujemo v EU? Ali imajo vse države EU eure? Ali so kovanci enaki v vseh državah EU? Kakšna je razlika? Zakaj? Kateri jezik govorimo mi? Kaj pa ostali, npr. Italijani, Španci, Francozi, Nemci, Avstrijci, Hrvati …? S katerim jezikom se največkrat sporazumevamo, ko gremo na potovanje v drugo državo? Ste že slišali za besedo parlament? Kaj tam počnemo, o čem odločamo? Kako vi poskrbite, da bi imeli v prihodnosti čist zrak, pitno vodo, dovolj elektrike …? In čisto za konec, katere so vaše (otrokove) pravice?« Otroci so odgovarjali na zastavljena vprašanja o EU in pokazali veliko znanja. Za konec smo zapeli pesem Otroci enega sveta in bili deležni stoječih ovacij. Vsi skupaj smo bili veseli, saj smo imeli čast spoznati evropsko poslanko Ireno Jovevo in preprosto »biti del te zgodbe.«
Matematika v predšolskem obdobju je lahko za otroke zelo zanimiva in je prijetna. Edini pravi način je – igra! Otrok skozi igro pridobiva matematične izkušnje. Se orientira najprej na svojem telesu (levo, desno), potem v prostoru in šele na to na listu. Pristopi so lahko zelo različni, najbolj priporočljivo je izkušenjsko učenje, sodelovalno učenje, medpredmetno povezovanje, didaktična igra, socialna igra, gibalne igre …
Z matematiko se otroci srečujejo na vsakem koraku, tako doma kot tudi v vrtcu. Njihovo življenje je polno matematičnih izkušenj. Na videz majhne in včasih nepomembne dejavnosti kot so potiskanje in vlečenje igrač, zlaganje različnih gradnikov, štetje otrok, urejanje, polnjenje in praznjenje posodic, primerjanje ter opisovanje okolja, poimenovanje oblik v prostoru in na prostem, merjenje z različnimi pripomočki itn.
Ugotovili smo da lahko dolžino merimo s koraki, palicami, kartoni, trakovi … pa vendar te dolžine niso zanesljive, zato smo spoznali bolj zanesljive pripomočke za merjenje dolžine. Uporabili smo šiviljski meter, šolska ravnila, žepni meter ter trakove blaga dolžine enega metra, s katerimi so merili večje površine, kot je igralnica, blazina, sedežna … manjše dolžine in tudi višino pa s šolskimi ravnili in šiviljskimi metri. Kot zanimivost sva otrokom povedali, da lahko s pomočjo rok, ki jih odročimo izmerimo svojo velikost. Prepričali smo se in izmerili dolžino med obema rokama otroka in dejansko izmerjeno dolžino otroka s stenskim metrom ter videli da trditev drži.
Dejavnost pa smo prenesli tudi na prosto, se postavili v ravno vrsto in vsi skupaj naredili 10 korakov, opazili smo da je vsak posebej prišel do različnega mesta. Naša ugotovitev je bila, da takšno merjenje ni zanesljivo, zato smo vzeli šiviljske metre in trakove blaga, ki so dolgi en meter in se podali dogodivščinam naproti. Otroci so merili dolžino peskovnika, višino in širino panja (štora) … in pri tem zelo uživali.
Otroci so matematiko uporabljali pri igri, skozi igro in jo tako spoznavali kot nekaj pozitivnega, prijetnega. Zato je izrednega pomena, da otrokom pomagamo razvijati tovrstno mišljenje in da iščemo povezavo med matematiko in vsakdanjim življenjem tako doma kot tudi v vrtcu. To igro imenujemo »strukturirana igra«, je načrtovana, vodena igra, ki ima učni cilj in je eden od najboljših načinov, kako majhne otroke naučimo česa novega. S tem, ko so se ob učenju skozi igro zabavali, smo pri otroku razvijali pozitiven odnos do matematike.
…zjutraj skozi okno nas sonce pogreje, dnevi so vedno toplejši, šolsko leto pa se je že krepko prevesilo v drugo polovico. In nas vedno bolj vleče na izlete. Na Tomšičevi je to čisto enostavno. Pogledaš skozi okno, nebo je brez oblačka in rečeš otrokom: »a ste za to, da gremo na Piramido?« In akcija. Obuli smo čevlje, oblekli jopice ter se odpravili čez cesto in skozi gozd, pa smo bili v petnajstih minutah na Piramidi. Ko pa na Piramido pomisliš v Kamnici in te zagrabi nostalgija, pa to ni tako enostavno. Vendar pa mi Piramide ne damo! Sicer je pot malo daljša, a ni nedosegljiva. Tako smo izbrali topel marčevski petek in se dogovorili z vrstniki in vzgojitelji s Tomšičeve za srečanje na Piramidi. Zjutraj smo se zbrali malo prej, kot po navadi, pojedli zajtrk in se odpravili z avtobusom do Mestnega parka. Nato pa peš in z nahrbtniki na ramenih skozi park do vznožja Piramide ter skozi vinograd in po ozki strmi poti do vrha. Otroci so vzpon brez težav premagali in na vrhu so bili zelo ponosni nase, saj vzpon ni bil »mačji kašelj«. Torej, prispeli smo na 386 metrov visok mestni grič, od koder smo, kjer je nekoč stal mariborski grad, uživali ob čudovitem pogledu na pobočja vinske trte ter še naprej na celotno mesto. Vrh okopa stoji klasicistična kapela iz leta 1821. Tam smo posneli skupinsko fotografijo, z zvoncem pozvonili »za srečo« in ob igri počakali na vrstnike s Tomšičeve, s katerimi smo nato nadaljevali pot do nam tako ljube gozdne jase, do katere vodi gozdna pot po vrhu nad Tremi ribniki. Na cilju smo iz nahrbtnikov vzeli malico in se okrepčali. Sledila je igra z vrstniki. V gozdu je vedno zanimivo. Prisluhnemo zvokom iz narave, plezamo, plazimo, skačemo in se lovimo. Najbolj pa smo veseli, če naletimo na kakšno podrto deblo velikega drevesa, katerega moramo preplezati ali pa po njem hodimo in lovimo ravnotežje. Časa smo imeli veliko, vendar pa vedno mine, zato smo se po eni uri odpravili nazaj proti vznožju Piramide in skozi Mestni park do Mestne občine Maribor, kjer smo počakali na avtobus, ki nas je odpeljal nazaj do Kamnice. V vrtcu nas je kosilo že čakalo. Veseli in polni vtisov smo se še dolgo pogovarjali o naših doživetjih. Zagotovo bomo Piramido še obiskali.
V Vrtcu Borisa Pečeta Maribor smo se odločili, da se ob dnevu vseh čudovitih žensk, 8. marcu in dnevu mučenikov, 10. marcu, spomnimo, in kot pravi naša ravnateljica Mateja Bregant, v našo hišo povabimo vse upokojenke in upokojence našega vrtca. Torej vse, ki so pomagali, da je naš vrtec rastel iz čisto majhnega v to, kar danes stoji pod Piramido. Vrtec poln smeha in včasih solzic, vrtec poln prelepih pesmi, pravljic, rajanja, vrtec v katerega radi prihajajo otroci in se v njega vračajo naši upokojenci. Da je bilo druženje malo bolj razigrano, navihano in seveda prežeto s pesmimi, smo poskrbeli zaposleni. Pozdravila jih je ravnateljica, skupina Lepotec in Zverce pa smo pripravili glasbeni muzikal pravljice, ki jo zelo dobro pozna čisto vsaka vzgojiteljica in vzgojitelj. Pravljica, ki je uspavala že nešteto otrok, ki je bila zaigrana že mnogokrat. Pravljica našega pisatelja Kajetana Koviča, Maček Muri. Bilo je veliko zgodnjih jutranjih vaj, ko je večina še sladko spala, popoldanskih druženj v vrtcu, ampak uspelo je. Muzikal je vse prisotne popeljal med spomini ter jih nasmejal. Naš cilj je bil dosežen. In če povzamemo besede bivše ravnateljice, gospe Štefke Merčnik, so že 40 let nazaj vedeli kaj pomeni dati vrtcu nekaj več, čutiti pripadnost vrtcu. Že takrat so bile aktivne na različnih področjih in povedala je, da je vesela, da mladi kolektiv to nadaljuje. To je korak več, korak naprej, kadar vzgojiteljice in vzgojitelji čutijo pripadnost vrtcu in se skupaj trudimo, da bo to ostal Vrtec z veliko začetnico. Skrbno pripravljen muzikal pa si bodo lahko ogledali tudi otroci našega vrtca, pa še marsikdo drugi.
Otroci iz Mavrične skupine, Sončne dežele in Mojster Miha, smo se skupaj z vzgojitelji odpravili na Mariborsko policijsko postajo v Vošnjakovi ulici. Pred odhodom iz vrtca smo še obnovili cestno prometne predpise in se podali na pot.
Ko smo prispeli, nas je prijazno sprejel rajonski policist, ki nas je odpeljal v notranje prostore. Predstavil nam je dežurno službo in nam razložil, kaj je njihova naloga. Otroke je radovedno povprašal, če vedo, kakšna je oprema policista in jim odgovarjal na njihova vprašanja. Vprašal jih je tudi o prometnih pravilih in kako jih upoštevajo. Bil je zelo zadovoljen z odgovori.
Nato smo se po stopnicah spustili do sobe za pridržanje. Otroci so se posedli na posebne postelje in radovedno prisluhnili, za kakšne namene to sobo uporabljajo. Od tod smo se odpravili v zunanjo garažo, kjer imajo parkirana policijska vozila in motorje.
Pred izhodom iz garaže je bil parkiran policijski kombi, ki ga poznamo pod imenom »Marica«. Otroci so si ga lahko pogledali od znotraj, v skupinah po štiri, pa so se lahko posedli tudi v zadnji del kombija, ki je namenjen za prevoz nepridipravov. Policist je vklopil tudi sirene, ki so bile zelo glasne, vendar so bili otroci kljub temu navdušeni.
Na koncu smo se policistu zahvalili za prijazen sprejem in vse povedano, nato pa nas je ta pospremil do izhoda in nam zaželel varno pot v vrtec.
